Izgorelost

Pravijo, da je izgorelost bolezen današnjega časa. Zadnje raziskave v Sloveniji napovedujejo, da je vsaj 50% Slovencev tik pred tem, da izgorijo. Zato je opazovanje simptomov in preprečevanje izgorelosti ključnega pomena.
Normalno stanje po intenzivnem delu je delovna izčrpanost, izgorelost pa je duševna motnja, ki je posledica tega, da posameznik ni zmožen svojemu pretiranemu delovnemu angažiranju oz. deloholizmu postaviti meje. Zaradi njegovih notranjih prisil pride do bolezenskega stanja izgorelosti. Zunanji obremenitve oz. stresorji izgorelost zgolj sprožijo.
Izgorevanje poteka v treh stopnjah. Te se razlikujejo po vrsti in intenzivnosti simptomov.

1. Stopnja: izčrpanost
V prvi stopnji se posameznik počuti izčrpan, a v nasprotju s človekom brez notranjih prisil ta občutek potlači. Zaradi vse večje utrujenosti njegova učinkovitost usiha, a jo poskuša nadomestiti s pretiranim delom. Pretirano delo se izmenjuje z duševno in telesni preutrujenostjo in s čedalje večjo zaskrbljenostjo in tesnobnostjo, ki se lahko kaže tudi v obliki težav s koncentracijo in motnjami spanja.

2. Stopnja: ujetost
V tej stopnji narašča tesnobnost, lahko pride tudi do paničnih napadov. Zaradi notranje prisile h delu, se človek počuti ujet, saj mu ta prisilia onemogoči umik iz situacije. Zaradi manjše učinkovitosti je posameznik razočaran tudi nad samim s seboj, poleg tega pa se počuti razvrednoten, posledica pa je lahko tudi depresivno razpoloženje, glavoboli, bolečine v želodcu. Ker se vrednoti in tudi definira predvsem na osnovi svojega dela, se zaradi izgubljanja delovnih sposobnosti počuti kot, da izgublja samega sebe. Ker želi občutke omiliti, si vse bolj prizadeva za nove dosežke in pohvale.

3.Stopnja: Sindrom adrenalne izgorelosti
Nenehno izčrpavanje pripelje do tega, da človeku zmanjka energije, kateremu sledi psihofizični zlom, ki mu pravimo izgorelost. Za to stopnjo je značilna skorajda popolna izguba psihofizične energije. Ker je posameznik hudi razočaran nad seboj in drugimi, lahko to sproži močno depresivno epizodo. Strah pred izgubo samega sebe ali naklonjenosti okolice pa še dodatno stopnjuje tesnobnost in lahko sproža hude panične napade. Takrat sledi hospitalizacija.

Na psihoterapiji skupaj pogledamo katera so tista prepričanja in občutki v vas, ki so bili vzrok, da je do izgorelosti lahko prišlo. Tako lahko preprečimo ponovni zlom. Največ pa lahko naredimo skupaj za preventivo, da ko začutite, da ste že izčrpani, da skupaj utišamo notranjo prisilo in se soočimo z vašimi prepričanji, da lahko nad njimi dobite kontrolo.