Kompulzivno nakupovanje oz. zasvojenost z nakupovanjem, je naraščajoče, disfunkcionalno potrošniško vedenje z velikimi psihološkimi in finančnimi posledicami (Dittmar 2005, 467), ki ogrozijo posameznike s tem
vedenjem in njihove družine (Baker et al. 2013, 263). Klinične perspektive to vedenje
obravnavajo kot psihiatrično motnjo, oz. kot pojavno obliko skrite psihiatrične motnje;
socialna psihologija pravi, da je to vedenje nadomestilo s pomočjo katerega se ljudje soočajo
s svojo stisko, identiteto ter slabo samopodobo (Dittmar 2005, 472) drugi pa menijo, da se je
to vedenje razvilo, ker so vedno bolj pomembne materialistične vrednote preko katerih se
vrednoti tudi sreča, uspeh in zadovoljstvo (Dittmar 2005, 467).
01. DEFINICIJA
Definicija kompulzivnega nakupovanja oz. zasvojenosti z nakupovanjem ni točno določena, vendar pa je pri opisu vedno konsenz na treh temeljnih lastnostih:impulz za nakupovanje je opisan kot nepremagljiv – ne gre se za prosto izbiro, ampak prisilno dejanje;
posamezniki izgubijo kontrolo nad nakupovanjem in nadaljujejo s prekomernim
nakupovanjem ne glede na posledice na osebnem, socialnem, poklicnem ter finančnem
področju. V veliki večini posamezniki čezmerno nakupujejo stvari, ki jih uporabljajo za lepši
videz in ne npr. vsakodnevne hrane ali osnovne kuhinjske stvari (Dittmar 2005, 468).
02. NAKUPOVANJE KOT ANTIDEPRESIV
Nakupovanje je odličen antidepresiv. Ne glede na to, kako slab dan je za nami, nov kos garderobe vedno polepša še tako slabo razpoloženje. Pri nakupovanju se namreč dvigne hormon sreče – serotonin, kar vpliva na boljše razpoloženje. Kompulzivno nakupovanje naj bi torej bilo posledica, ki se razvije zaradi slabega delovanja serotonina (Japelj 2009, 29).
Za ločnico med impulzivnim in kompulzivnim nakupovanjem (zasvojenost z nakupovanjem) so vzeli prikrito motivacijo, ki sproži takšno vedenje. Impulzivno nakupovanje naj bi sprožili zunanji dejavniki (npr.
trgovine, situacije), kompulzivno nakupovanje pa naj bi sprožili notranji dejavniki kot so stres
in anksioznost.
03. SPREMEMBE V MOŽGANIH
Zaradi ponavljajočega vedenja, ki povzroča užitek pa to povzroči tudi spremembe v možganih
(Baker et al. 2013, 264-265). “V zasvojenosti se zgodi, da frontalni del možganov, kjer je sedež racionalnega razmišljanja in kjer je običajno pri zdravih ljudeh locirana vrhovna komanda, pri zasvojenih ta postane podrejena nekemu nižjemu, instinktivnemu možganskemu centru. Slednji pa zasvojencu veleva, da mora potrebo čim prej zadostiti, sicer bo kar umrl. Po dejanju oziroma potešitvi, ko se zave posledic, pa sledijo občutki obupa in nemoči” (Rozman 2011).
Takšna oseba čuti, da MORA po nakupih, MORA si privoščiti tisti nov kos ali več njih. Gre za neke vrste bežanje pred stisko, ki omogoči začasno notranjo pomiritev. Zasvojenost z nakupovanjem velikokrat povezujejo tudi z drugimi motnjami razpoloženja (tesnobne motnje, depresija) in motnjami hranjenjam, včasih pa je pridružena tudi zloraba prepovedanih substanc.
04. KOMPULZIVNO NAKUPOVANJE KOT POSLEDICA DRUŽINSKIH RAZMER
Eno izmed razširjenih mnenj je, da je izvor te motnje povezan z zgodnjimi izkušnjami v
družini, posameznikovim odraščanjem in družinsko dinamiko, ki je bila nefunkcionalna in
nepredvidljiva (Baker et al. 2013, 268) oz. je bilo v njej veliko stresnih dogodkov (Baker et al.2013, 265). Zvišan stres v času družinskega nemira tako zvišuje možnost kompulzivnega nakupovanja.
Nepredvidljivi dogodki v družini, ki zvišujejo stres pa lahko vplivajo tudi na starševske
prakse. Ti dogodki naj bi imeli direkten efekt na dva stila komunikacije (po socialno kontrolni
teoriji), ki jih starši uporabljajo s svojimi otroki. Starši lahko uporabljajo oba ali niti enega. To
sta socialno orientirana starševska komunikacija, ki daje poudarek na pokornosti in
soglašanjem s starševskimi potrebami in pričakovanji in konceptualno orientirana starševska
komunikacija, ki spodbuja avtonomijo in samoizražanje. Starši, ki uporabljajo socialno
orientirano starševsko komunikacijo (ta je prevladujoča v družinah, kjer je prisotnih v
daljšem časovnem obdobju veliko stresnih dogodkov) naj bi bili do otrok hladni in naj bi jih
večkrat kaznovali na nefunkcionalen način. Literatura, ki raziskuje potrošniške navade
ugotavlja, da je takšen starševski stil povezan s potrošništvom (Baker et al. 2013, 270), saj se
posamezniki, ki so imeli takšen stil komunikacije niso naučili samostojnosti in se odzivajo na
situacije na podlagi takratnih impulzov, kar vodi lahko tudi do kompulzivnega nakupovanja.
Nasprotno pa se posamezniki, ki so bili deležni konceptualno orientirane starševske
komunikacije odločajo veliko bolj racionalno. Če povzamem, naj bi povečana konceptualno
orientirana družinska komunikacija zmanjševala težnje po kompulzivnem nakupovanju, med
tem ko naj bi socialno orientirana družinska komunikacija težnje po kompulzivnem
nakupovanju povečevala. Poleg tega pa nevrološke raziskave ugotavljajo, da del možganov,
ki kontrolira impulzivno vedenje, aktivno dozoreva v času adolescence, kar naredi najstnike
še veliko bolj ranljive na stresne dogodke. Če je bilo teh dogodkov v času dozorevanja tega
predela veliko in so starši uporabljali socialno orientirano starševsko komunikacijo, je to
lahko povzročilo impulzivno vedenje in je zato povezava med socialno orientiranim
starševskim stilom komunikacije in kompulzivnim nakupovanjem pričakovana (Baker et al.
2013, 272).
Do kompulzivnega nakupovanja naj bi prišlo tudi zaradi starševske vzgoje, ki je bila ali preveč
permisivna ali preveč represivna. Pri obeh oblikah je posledica pomanjkanje avtonomije pri
posamezniku. Veliko kompulzivnih nakupovalcev izhaja iz družin, v kateri je bil oče odsoten
in hkrati predmet občudovanja, za mamo pa je bilo značilno, da je bila preveč prisotna oz.
vsiljiva. Negativne izkušnje iz otroštva, ki jih posameznik preko kompulzivnega nakupovanja (nezavedno) ponovno doživlja, upa, da mu bo uspelo preko tega vedenja obvladati občutke
nemoči, sramu in krivde (Japelj 2009, 29).
04. KAJ V RESNICI NAKUPUJEMO?
Pravzaprav si kupujemo občutke sreče, ki bi prekrili neko našo notranjo bolečino. Kupujemo si občutke pripadnosti, občutke vrednosti, občutke ljubezni, občutke popolnosti, boljšo samopodobo. Kupujemo si nekaj kar bi omililo našo notranjo bolečino, potrtost, stisko ali tesnobo. Nakupovanje uporabljamo kot terapijo, da negativni občutki lahko kar izpuhtijo. Kupujemo si nekaj, kar bi napolnilo našo praznino. A nakupovanje materialnih stvari to praznino napolni le začasno. Obleke in čevlji ter druge materialne stvari nam dajo začasen občutek polnosti in začasen občutek primernosti in npr. občutek, da smo ok kot oseba. Če pa svojo praznino začnemo polniti s kvalitetnimi odnosi, naravo, branjem knjig, duhovnostjo, ljubeznijo itd. praznina nima več potrebe po tem, da bi ponovno postala prazna, saj je dobila kvalitetne stvari.
REFERENCE
Baker Andrew, Mathur Anil, Fatt K., Choong, Moschis P., George in Edward E. Rigdon. 2013.
Using the Life Course to Explain Mechanisms That Link Family Disruptions to Compulsive
Buying. The Journal of Consumer Affairs, Vol. 47, št. 2: 263-288.
Dittmar, Helga. 2005. Compulsive Buying- a rowing Concern? An Examination of Gender,
Age, and Endorsement of Materialistic Values as Predictors. British Journal of Psychology, 96:
467- 491.
Japelj, Taja. 2009. Kompulzivno nakupovanje. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani_ Fakulteta
za družbene vede.